Veliko gospodinjstev, predvsem na podeželju uporablja za kuhanje in pečenje klasične prostostoječe štedilnike. Veliko domačih kuharic in kuharjev prisega na klasiko, zato večina proizvajalcev ponuja pestro paleto različnih štedilnikov, ki tako kot njihovi vgradni sorodniki ponujajo večino modernih rešitev. Vsekakor je končna odločitev ali se odločimo za vgradno ali prostostojčo varianto odvisna od samih kuhinjskih elementov in uporabnikovih finančnih zmožnosti. Vsekakor je nakup prostostoječega štedilnika, ki nudi vse v enem lahko najbolj racionalna odločitev.

Kaj moramo vedeti pred nakupom štedilnika ?

Pred nakupom štedilnika je najprej potrebno izmerite prostor, kamor boste štedilnik postavili. Štedilniki so lahko širine 50 cm, 55 cm ali 60cm, ki so najbolj razširjeni. Te trije tipi so si na izgled zelo podobni, na voljo pa so tudi štedilniki širine 90 cm s prostorom za plinsko jeklenko. Običajna višina štedilnikov je 85 cm. Štedilnike razlikujemo glede na vir gretja, ki je lahko električni, plinski ali na trda goriva ( drva, premog ).
Vsi štedilnikih razen redkih izjem imajo električno pečico, kuhalne plošče pa so zelo različne. Najbolj razširjeni so bili nekoč štedilniki s 4 električnimi grelniki, ki so običajno najcenejši nakup vendar zato največji porabniki energije. Klasične grelniki so narejene iz litine.  Razlikujemo več vrst klasičnih električnih plošč: hitrogrelne plošče, avtomatske plošče in navadne. Hitrogrelne plošče prepoznamo po rdečem krogu narisanem v sredini kuhališča. Segrejejo se hitreje kot navadne in so namenjene predvsem hitremu in krajšemu kuhanju. Avtomatske plošče pa prepoznamo po kovinskemu tipalo, prav tako nameščenemu na sredini plošče. Lastnost takih plošč je, da se ob vključitvi hitro segrejejo, ko pa dosežejo določeno delovno temperaturo, bo tipalo avtomatično vdrževalo nastavljeno temperaturo. Ker se plošča ne pregreva prekomerno je seveda tudi bolj varčna kot navadna. Zelo razširjeni so štedilniki s 4 plinskimi kuhališči. Plinska kuhalna plošča nam omogoča kuhanje na odprtemu plamenu. Kuhalne plošče so opremljene z električnim vžigom, ki sproži iskro in zaneti plamen. Jakost kuhanja nastavljamo z odprtostjo plina in po potrebi uravnavamo. Vsi kuhalniki so opremljeni z varovali, ki preprečujejo uhajanje plina. Poznamo pa tudi kombinirana kuhališča, ki so lahko kombinacija 2 plinskih in 2 električnih kuhališč, pa tudi 3 plinskih in enega električnega kuhališča.

V zadnjih letih pa se uveljavljajo štedilniki s steklokeramičnimi kuhalnimi ploščami. Ta plošča ima grelno telo nekaj milimetrov pod steklokeramiko na kateri imamo posodo. Ta kuhališča so popolnoma ravna, odporna na udarce in odrgnine, zaradi boljše toplotne prevodnosti pa so v primerjavi s klasičnimi kuhalnimi ploščami iz litine varčnejše za približno 15 - 20%. Zaradi ravne površine so enostavne za čiščenje, saj jo lahko obrišemo z mokro krpo. Steklokeramične kuhalne plošče se regulirajo preko vrtljivih gumbov na stekleni površini, pri nekaterih modelih pa z regulacijo na dotik, te plošče so za čiščenje najbolj enostavne. Vsaka posamezna kuhalna površina na plošči je opremljena s kontrolno lučko, ki prikazuje ali je kuhališče varno na dotik ali ne. Ponavadi, se ugasne ob padcu temperature pod 50°. Pri steklokeramičnih ploščah lahko najdemo tudi funkcijo pospešenega gretja (boost ali hi-light). S pomočjo te funkcije bo grelno telo z vso svojo močjo segrelo kuhalno površino, ko pa pride do želene temperature, jo tam avtomatično vzdržuje. Plošče opremljene s to funkcijo imajo boljši izkoristek energije, krajši odzivni čas in enakomerno porazporeditev toplote po dnu posode. Steklokeramika se v osnovi obnaša enako kot klasična električna plošča, ko jo izklopite je še vedno vroča zato je posodo potrebno odstaviti.

Pečice v osnovi delimo na klasične oz. statične in večsistemske oz. ventilatorske. Pri klasični se toplota širi z naravnim prenosom temperature oz. sevanjem temperature proti živilu. Pri takih pečicah, ki jih imenujemo tudi konvekcijske pečice je izbor programov pečenja precej omejen. Pečico je potrebno pred peko močno pregreti, hrano pa lahko pečemo samo na eni ravni. Ventilatorske pečice so opremljene še z ventilatorjem in infra grelcem. Ventilator nameščen na zadnji steni pečice sesa zrak iz notranjosti in ga preko okroglega grelca potiska nazaj v pečico. S kroženjem vročega zraka v pečici smo dosegli enakomerno in hitrejšo razporejenost toplote. Predgretje pred peko zato skoraj ni več potrebno. Ker je zaradi mešanja toplega zraka možno istočasno peči hrano v več nivojih, boste v primerjavi z večkratno peko v enem nivoju, prihranili tudi pri porabi električne energije. Dodaten prihranek električne energije pa predstavlja še podatek, da se zahtevana oz. priporočena temperatura peke pri ventilatorski pečici zniža za 20 do 40°.

Vse plinske ali kombinirane štedilnike lahko priključite na zemeljski plin ali butan plin iz jeklenke, saj ima poleg že vgrajenih plinskih šob za eno vrsto plina, priložene še plinske šobe za drugo vrsto plina. Menjavo plinskih šob naj izvede pooblaščen serviser.
Priklop štedilnika na plinsko napeljavo vedno zaupajte pooblaščenemu strokovnjaku z izkušnjami in se tako izognete morebitnim posledicam uhajanja plina. Štedilniki pri dobavi niso opremljeni s priključnim kablom za elektriko, cevjo za priklop plina in regulatorjem plina, zato si pred montažo priskrbite vse potrebne elementa za priklop štedilnika.